Kategorija: Glasbene izdaje Objavljeno Petek, 07 Oktober 2011 11:54 Napisal rockonnet.com
Ko so TBF pred letom izdali unplugged jagodni izbor svojih naj-naj komadov, se je zdelo, da se nahajajo pred prelomnico v delovanju in da se bo njihov modus vivendi v bodoče precej spremenil. Sploh odkar si je Cobain po Nirvana unpluggged in NY odstrelil nekaj malega svojih vitalnih organov, so, vsaj za moj okus, takšne rabote pridobile kar malce zlovešč okus, tako da sem kar malce nestrpno pričakoval, v katero smer se bo odvrtelo kolo usode veselih Splitčanov.
Če vam takle uvod zveni apokaliptično, brez skrbi, lahko sedete nazaj in v miru pojeste svoj burek, TBF so se bolj kot v spreminjanju stila brusili v izmišljanju nenavadnih naslovov albumov ter vizualizaciji ovitkov le teh. Tokrat so nam privoščili kar pravi box set z enim cedejem ter razkošno knjižico brez besedil, kar daje izdelku sicer neko svojo dimenzijo, a vseeno bi bilo bolje trud vložiti v godbo kot pa v pripomočke, ki dandanašnji dan bolj kot vzbujanju domišljije služijo lepšanju izložb.
Torej, TBF nam v letu 2011 niso pripravili kakšnih posebnih presenečenj in novosti. Še vedno večinoma ujeti v polju relativno zabavne muzike, ki se v precejšnji meri zanaša na spevne rime malce obešenjaškega in na trenutke črnega humorja, podkrepljene s čisto všečno in nevsiljivo glasbeno podlago, ki pa kljub temu zelo dobro podkrepi moralni nauk komada, kolikor ga le ta premore. Čeprav se TBF še vedno zelo uspešno trudijo, da ne zvodenijo v povprečju tarnajočih šlager popevkarjev, so teme komadov večne - nekaj jebivetrske introspekcije in čiste fascinacije nad življenjem, kritična ocena turobne sedanjosti, ščepec dadaizma, posvetilo najdražjim, pa tudi kakšna čisto banalna fascinacija z moškim najboljšim prijateljem jim ne uide. Takšen tutti frutti je sicer zelo všečen in primeren material za žive nastope, a album na trenutke kar malce zvodeni. Pistaccio metallic je prejkone zbirka bolj in manj vesele godbe, ki bo zaživela šele na koncertnih odrih ali privatnih zabavah, pri poslušalstvu pa ne bo povzročala kakšne posebne introspekcije, življenjske črnogledosti ali morastih sanj.
Morda je še največ sprememb opaznih pod pokrovom. Čeprav so bili TBF že do sedaj zelo samosvoji, bi jih bilo čisto nespodobno vtakniti v predal hip hopa, razen če jim ne dodamo pridevnika akustični. Od hip hopa jim je ostalo rokohitrsko pripovedovanje zgodb brez toge strukture, muzika pa se vedno bolj približuje obliki, ki jo ni težko predstaviti v živo. Repetitivni sampli inštrumentov bi se prav gotovo lahko tudi oživeli, če bi morda k že tako ne ravno skromni zasedbi dodali kakšnega člana, pa tudi z digitalnih matric zvenijo čisto spodobno. Tokrat so produkcijo TBF v celoti prevzeli na svoja pleča in se prvič tudi premaknili iz domačega okolja in snemali album v Novem Mestu, kar je prav gotovo prispevalo k rahlo ziheraškem pristopu do albuma.
Kljub vsemu povedanemu ne gre za slab album, nasprotno, TBF so ustvarili godbo, ki gre še vedno lepo v ušesa in v dobršni meri odstopa od sivega povprečja, čeprav smo se jih v tej embalaži že dodobra navadili in bi kaka prevetritev tudi prišla prav. Skupina svoje konje očitno stavi na koncertno publiko, ki je, vsaj kolikor sem imel priložnost prisostvovati njihovim koncertom, tudi nikoli ne zmanjka. In zdi se, da je tudi še nekaj časa ne bo primanjkovalo. TBF so povečini koncertni bend in tudi vsa njihova produkcija se očitno prilagaja konceptu, kar kaže na njihovo zrelost ter nekaj znakov nepotrebnega staranja. Tudi po tem izdelku še vedno ostaja odprto vprašanje - kam bo TBF odneslo čez kaki dve ali tri leta - nazaj v peskovnik ali v resničnostni show? Oboje hkrati si je kar težko zamisliti.
